petek, 4. december 2009

Kultura gratis

Kakšne stvari so tudi v naši ljubi državici kul. Naprimer to, da se našega največjega pesnika spominjamo kar dvakrat na leto - poleg 8. februarja praznujemo tudi 3. december kot ˝ta veseli dan kulture˝. Po poletni muzejski noči je bil tako včeraj že tretji letošnji dan, ko si je vsak lahko privoščil nekaj kulture gratis.

Prejšnja leta so naju na dogodek opozorili šele pri zadnjih večernih poročilih, ko je bilo že vsega konec, letos pa sva se odločila dan kar najbolje izkoristiti. Izbrala sva dva popoldanska dogodka - voden obisk razstave, ki sva si jo že nekaj časa želela ogledati, nato pa še večerni kinodvorski film.

Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.

Navdušenja avtoric razstave, Barbare Predan in Cvetke Požar, sva se hitro nalezla tudi sama, ob telefonih in gospodinjskih aparatih vzklikala ˝lej, to smo mel pa tud pr ns doma!˝, občudovala premišljeno oblikovanje in vizionarsko izbiro barv posameznih izdelkov in razmišljala o razlogih, ki so botrovali propadu slovenske industrijske velikanke.

Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!



Oboje priporočava!

1 komentar: