četrtek, 15. januar 2009

In zamenjal sem kolo za vlak

Jutro je. Zelo zgodaj in temno je še. Sedim na vlaku s komaj odprtimi očmi, ter z zasanjanim pogledom, uprtim skozi okno. Ne vidi se prav dosti, razen senc, ki jih meče iskrenje naše gomulke. Med pozibavanjem se spominjam dni, ko sem se takle čas šele dobro začel prebujat, na šiht pa sem se odpravil s svojim Rudijem, pa naj je bilo pod nulo al pa pasje vroče, važn da ni nemarno lilo.

Bolj ko se bližamo meni dobro znanim krajem, bolj intenzivni so občutki in spomini na še ne tako oddaljen čas, ki sem ga tu preživljal skoraj 30 let. Počasi se pred mano pojavi prepoznavna silhueta Emporiuma in me spomni na nič koliko tekaških minut, ki sem jih lani pretekel ob tej progi, preden sem spoznal čare teka ob Ljubljanici. Ko se zapeljemo mimo zapornic, se mi prikrade še vedno živa slika malega Roka, ki ponosno sedi na svojem triciklu v sivem volnenem puloverju in čaka v koloni skupaj z vsemi avtomobili, da se ta rdeča kača odpelje mimo. Ko me je mama nekega dne našla, sem jih seveda pošteno slišal :) Trenutek zatem, ko prečkamo podhod mimo moje nekdanje osnovne šole, privrejo na dan spomini na Zazo, našo najboljšo kužiko, ki smo jo sprehajali ob tej železniški progi. In orosijo se mi oči.

Škripanje zavor in počasno ustavljanje. Končna postaja. Na cesti še ugledam kolesarja zavitega v šal in rokavice in se razveselim dni, ko bom spet lahko zajahal svoje kolo. Nato pa oddirjam naprej po svoj Žurnal, ki mi krajša čas na poti do službe.

2 komentarja:

  1. Ko sem brala tale prispevek, so so pa meni skoraj orosile oči.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ponosna sem nate, Rok! Odrasel si v odgovornega in zrelega moškega, kateremu so še vedno dovoljene sanje,tako kot takrat,ko si kot 3 letni fantek gledal vlake in si želel peljati z njimi.
    Kdor verjame vase in v svoje sanje, se mu bodo izpolnile.

    OdgovoriIzbriši