torek, 3. februar 2009

Bitka s tujki

Medtem ko so eni navdušeno zrli skozi okno v padajoče bele pike in drugi gazili po belih strminah tržiškega visokogorja, sva midva bíla težko bitko z vsiljivimi in nadvse nadležnimi nevidnimi organizmi.

Najprej so mene zahrbtno napadli že v četrtek zgodaj zjutraj in me podrli do tal sredi službe, tako da sem se komaj privlekel do doma. Kmalu zatem, so si izbrali novo žrtev in napadli še mojo skrbno negovalko Saro. Ostala sva prepuščena sama sebi, na milost in nemilost.

Pričele so se neusmiljene borbe, zaradi česar so se najina telesa pregrevala in dosegala temperaturo preko 39°C, v glavi je naraščal pritisk do občutka, da jo bo razneslo vsak čas, koža je skelela po vsem telesu in bolečine v križu so postajale neznosne. Udarce, ki sva jih junaško prenašala, sva lajšala z ovijanjem ledeno hladnih brisač okrog vročih nog, kuhala sva si na litre in litre toplega čaja in drug drugega bodrila z besedami "sej bo, sam še mal zdržva".

Pogled skozi okno nama je bil zadnja briga in veselje do vikenda je povsem izginilo. Želela sva si le, naj čas čim hitreje mine.

Po štirih dneh neprekinjenega kuhanja, švicanja, kašljanja, smrkanja, kihanja in brutalnega odganjanja ostankov teh nepovabljenih gostov s svežim hladnim zrakom, sva premagala letošnjo gripo in ji zadala smrtni udarec. Le še nabereva si novih moči in končno se lahko tudi midva spet podava v ta prelep beli svet.
_______________________________________________________

Fighting the little creatures

While some of you are enjoying the falling of white snow flakes, and the others are walking high mountain slopes, heavily covered with snow, we were fighting the battle with a bunch of very annoying
invisible creatures.

They caught me on thursday in the middle of work and they totally brought me down, so I hardly got back home. They were not satisfied just with me, they wanted more, so they attacked also Sara. We
were left in our new appartment all alone with those ungracious evils.

And the fight has started, our bodies got high fever, sometimes even more than 39°C, our heads became like overblown baloons, the skin smarted all over and the pain in the back got more and more unbearable. We were trying to defend ourselves by winding cold wet towels round our legs, by drinking litres and litres of hot tea and supporting eachother that everything will be over
soon.

Looking through the window and enjoying the snowfall was at that moment the last thing on our mind. We just wanted the time to go by as quickly as possible.

After four days of constant sweating, coughing, sniffing, sneezing and ventilating the room with fresh cold air to get rid of the rest of uninvited guests, we have finally defeated flu. We just need to get stronger again and we can also jump out to this beautiful white snowy world.

5 komentarjev:

  1. hja rok, tlele na šiht jih je pol podlegel...nevidni tujki pa žlehtnobno izza vogalov špegajo, tko da jst sm u stanju: sprejeti tujke ali ne...mi gre že na kufer skoz neki na pol bit zdrava s tistim pritiskom v glavi gggrrrrrr

    OdgovoriIzbriši
  2. Vzem si cajt in jih vse namlat, tko da bo mir za neki časa; ko pridem nazaj, jih nočem spet preganjat ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. sej tuhtam da bi bolniško vzela pa jih postrelila vse doma... :S

    OdgovoriIzbriši
  4. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  5. fuerza! ne se pustit! no saj zdaj sta verjetno že alive and kickin' ;)

    OdgovoriIzbriši