sreda, 04. marec 2009

Ali ima vikend lahko več kot 48 ur?

Včasih se vsaj zdi, da lahko!

Zadnji dnevi so bili naravnost vabljivi za martinčkanjena na prvem spomladanskem soncu, za skok na svež zrak in končno tudi za začetek letošnje tekaške sezone. V petek me je takoj po službenem terenskem ogledu pobral Rok, in skupaj sva nadaljevala pot na Ljubelj. Hoja po že precej južnem snegu in vlačenje sank sta naju pošteno utrudila, a kljub temu sva bila po zabavnem spustu, polnem poskokov in ostrih ovinkov oba kot prerojena. In sestradana ... pa vendar čas za malico še ni napočil. V jesenskih in zimskih mesecih se je v najinem avtu nabralo toliko prahu in umazanije, da si komaj lahko razbral barvo sedežnih prevlek, zato je sledilo temeljito čiščenje avtomobilske kabine - drgnenje tepihov, brisanje prahu, sesanje vseh možnih kotičkov in loščenje stekel ... Za konec dneva pa še peka pice, da sva se končno najedla in poklepetala z domačimi na Orehku.

Tudi sobota naju je zbudila s toplimi sončnimi žarki in med zajtrkom sva zbirala ideje za najin novi cilj. Želela sva si še malo snega in ne prevelikih množic počitniških pohodnikov ... odločitev za zimski vzpon na Porezen se je izkazala za idealno izbiro. Sneg je bil tokrat ravno pravi, saj se ni niti vdiralo niti ni drselo, sonce je sijalo sto na uro in razgled je bil neskončen: Julijci s Triglavom, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, bližnji Škofjeloški griči, oddaljeni Snežnik in italijanski Dolomiti so se razprostirali okoli naju. Popoldan sva izkoristila še za obisk na Perčevi in skupno kosilo. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva zvečer dobesedno padla v posteljo ...

Še ne prav dobro spočita sva si za nedeljo zadala nekaj opravkov po stanovanju, pa ni šlo vse po načrtih. Popoldne sva pričakovala obisk prijateljev, zato sva uspela le malo pospraviti, spekla sva mafine, zadnje sončne trenutke pa skupaj z Matejo izkoristila za prvi tek letošnje sezone.

In dišalo je po pomladi ...

Slike

1 komentar:

  1. ja ful dobr, moram rečt da znata zelo lepo izkoristit čas in ko berem o tehle vajinih potepanjih kar začutim domotožje po Sloveniji, ki ima toliko lepih kotičkov. Mora pa biti tudi človek tak, ki se spravi ven iz hiše in zna izkoristiti vse kar mu narava ponuja :)

    OdgovoriIzbriši