Z Urško se poznava že zelo dolgo. Pravzaprav se sploh ne spomnim od kdaj, najini starši so prijateljevali še preden sva se rodili. Vendar pa naju je bolj povezala šele skupna izkušnja, štirje tedni raziskovanja in srkanja tuje kulture ter premagovanje samih sebe na trekingu okrog mogočnih Annapurn. In iz te zgodbe so tudi momoti. Ko jih je naša mala skupinica odkrila na menijih gorskih koč in zakotnih katmandujskih gostilnic, smo v trenutku pozabili na vso drugo kulinarično ponudbo.
Da malo razložim. Momoti so del himalajskega kulinaričnega izročila, po domače bi jih najbolje opisala kot večje žlikrofe iz vlečenega testa, polnjene z različnimi, precej začinjenimi nadevi, od mesnih do zelenjavnih. Originalna verzija je kuhana na pari, obstajajo pa tudi ocvrti in pečeni, jejo se z rokami in se sproti pomakajo v pekočo paradižnikovo omako.
Priprava momotov je sicer enostavna, ampak vzame kar nekaj časa, zato so na jedilniku res zelo poredko, in ker je zadnje čase med našim druženjem beseda pogosto nanesla nanje smo eno od nedelj rezervirali za skupno kuhinjsko ustvarjanje. Dobili smo se pri Urški in Sergeju v Kamniku in ker bi bil greh cel sončen dan preživeti v kuhinji smo se najprej sprehodili na Stari grad. Že kar sestradani smo se po povratku takoj lotili priprave: mesenja testa, sekljanja sestavin, kuhanja omake in ''umetelnega'' izdelovanja momotov. Tokrat nam je testo ves čas delalo preglavice ... morda smo ob odmerjanju sestavin preveč vneto klepetali. A rezultat je bil slasten kot vedno, le videz ni bil ravno estetski. Zato smo trdno odločeni, da kuharijo v bližnji prihodnosti ponovimo še v Litiji.SLIKE za firbce in RECEPT za kuharske navdušence
Ni komentarjev:
Objavite komentar