petek, 03. julij 2009

Poletno besnenje neba

Ravno sem bil na poti na železniško postajo. Še malo prej mi je sonce nadležno bleščalo v obraz, da sem stiskal oči kot kak Kitajc, nato pa nas je vse kot strela z jasnega presenetil nenaden naliv z vetrom, bliskanje in grmenje. Naenkrat smo iskali nadstreške, podhode, trgovine, karkoli, kar bi nas varovalo pred debelimi kapljami dežja. Na srečo sem ga hitro našel pri Metalki, še prej pa sem skočil k najboljšemu sosedu in si kupil posladek, da sem se med besnenjem neba lahko razvajal z žličkami vanilijevega jogurta.

Ozračje se je razelektrilo, nastopila je svežina in ljudje, ki so bili primorani čakati pod napuščem, so se kar smejali. Počutil sem se kot mali otrok, ki bi kar skakal po tistih velikih, globokih lužah. Kako fino je, če le nisi premočen kot cucek.

Moč dežnih kapelj

2 komentarja:

  1. Ja, res je. Vedno in povsod mam s sabo žličko in vilčko (še tisto z nočne 10ke ;). En par v pohodnem ruzaku in en par v službeni torbi.

    Sej veš, da ne smem bit lačen :>

    OdgovoriIzbriši