Mrzlica (1122 m)

Tile pozno jesenski dnevi najbrž niso težki samo meni, a kljub temu se včasih počutim bedno, kot da sem edini; vsakodnevno zgodnje vstajanje sredi trde teme, vožnja v strnjeni koloni po možnosti za kakšnim težkim zaspanetom, šiht-šiht-šiht, tečaj španščine, skupina, pa spet naporna vožnja v temi, kakšen manjši prigrizek in utrujen skok v posteljo, da se dan lahko ponovi. Kje pa je kaj časa za sprostitev, za naju?!

V glavi mi pogosto odzvanja misel soseda, ki sem ga nekega jutra srečal v dvigalu - vsak dan isto, samo datumi se spreminjajo. Takrat sem pomislil kako grozno mora biti vstajati s takšnim občutkom in vendarle se je ta občutek prikradel tudi vame. A da ne bi ostalo pri tem, je treba vnesti nekaj svežine. Med tednom res težko najdeva še kaj časa zase ali za še kakšno dodatno aktivnost, zato ga mrzlično iščeva in izkoriščava čez vikende.

Zato sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama še dokaj nepoznane konce - na vzhod. Z velikim veseljem sva medse povabila tudi Jerneja - Evinega dečkota iz Prebolda, ki ga že dolgo, dolgo nisva videla. Lepo je spet srečati dobre in prijazne ljudi, ki se nanje sicer večkrat spomniš, a nikakor ne najdeš časa za skupne trenutke. Po krajšem zgubljanju v raztegnjeni vasi Matke, smo vendarle našli izhodišče za drugi najvišji vrh Posavskega hribovja in dani trenutki so bili samo naši.