Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.
Vožnja iz Budimpešte proti Balatonu je bila odbita. Po ogledu centra in njenih znamenitosti smo se po sladkanju z doboš in eszterhazy torto odločili priti do kampa v Szekesfehervarju. Da bi najlažje in najhitreje našli pot iz velikega mesta, smo se poslužili vpadnice, ki nas je pripeljala do državne ceste št. 7. Ta naj bi bila po zagotovilu turističnega delavca primerna tudi za kolesarje. No, pa ni bila! Bila je celo prepovedana za kolesarje. A ker smo bili brez dobrega zemljevida, smo kljub prepovedi nadaljevali, dokler se nismo, zaradi obupnega hrupa, smradu, pekočine v nosu in bojazni pred plačilom kazni, vendarle ustavili v Erdu in se odločili za nadaljevanje z vlakom. Iskanje pravega tira je bil spet podvig svoje sorte, a za pisanje o tem nimam dovolj časa, saj je treba spet podreti naša mala bivališča, vse pospraviti in natovoriti kramo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar