sreda, 09. september 2009

Večerja na WC-ju

Ersingen, pon. 17. 8. 2009 (3. dan, 288 km)

Ura je pozna in jutri bo treba spet zgodaj vstat, za kar poskrbi Marta, ki nas veselo budi. Mi se nato zabuhli spogledujemo in si želimo še kako uro več spanja. Smo že tretji dan na kolesu in že drugič nas je zmotila nevihta - tokrat ravno sredi večerje, ki smo jo vsi tako nestrpno čakali. Za zavetišče smo si izbrali kar prostor na WC-jih, saj je bil kontejner edini pokrit prostor (foto Mk). Ja, suh prostor je pomembnejši kot ambient. Šotorimo namreč na travniku malo večje kmetije, ki kolesarjem in ostalim popotnikom nudi neke vrste kamp - der zeltplatz. Kljub neokusnemu ambientu je bilo vzdušje zelo prijetno, saj smo polne trebuščke počasi zalivali še s temnim pšeničnim pivom, ki se je mene po celodnevnem kolesarjenju pošteno prijel.

Pot, ki smo jo prevozili dosedaj, se večinoma vije ob lenobni Donavi, ki zaenkrat v širino še ne meri kaj več kot Ljubljanica. Pokrajina okrog nas je izrazito kmetijska, le na delu od Tuttlingena do Sigmaringna so nam pulz dvigali mali hribčki. Vozili smo se med smrekovimi gozdovi Schwarzwalda, pod belimi pečinami pokrajine Schwäbische Alb in mimo številnih malih mestec, ki so jih pogosto varovali višje ležeči gradovi oz. utrdbe.

Donava, ki jo na začetku predstavljata dva majhna vodotoka - Brigach in Breg, je lenobna, počasna, včasih nenavadno viskozna in vedno prijazna. Reka ne pozna niti brzic, skokov niti kristalne bistrine. A kljub vsemu v njej domujejo številne vrste rib in menda celo potočni raki.

2 komentarja:

  1. Kle smo pa juho in pečene klobase jedli. Pa še sladico. Dobro je bilo!

    OdgovoriIzbriši
  2. Pa še na cel lavor super grške solate si pozabila!

    OdgovoriIzbriši