Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo.
Zaradi razdrapanih poti je Sari spet zlezel prtljažnik, tako da je blatnik ob vsakem sunku glasno podrsal ob gumo in slišati je bilo, kot bi jo spremljala četica račk. S sabo smo sicer vozili celotno garnituro nujnega kolesarskega orodja, a ravno tistega ne, ki smo ga potrebovali za odpravo te težave. Zato je Mk poskusil srečo pri nekem možaku, ki se je ravno smukal po svojem vrtu in ta nas je res radodarno sprejel. Kolo sta odpeljala v njegovo delavnico, kjer je imel vse potrebno orodje lično urejeno. Ko sta popravila prtljažnik, nam je za vsak slučaj celo podaril ustrezen viličasti ključ. Hoteli smo mu plačati za opravljeno delo in ponujen ključ, a je samo odkimal z glavo in odločno prekrižal roke. Osupli nad radodarnostjo smo se vsak po svoje zahvaljevali in da je bila mera še večja, sta nam z ženico podarila še kup domačega paradižnika za popotnico, mi pa jima več kot kösonöm žal nismo znali reči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar