Ime ji je Sabina

Elle s'appelle Sabine; Sandrine Bonnaire, 2007

Spomnim se, da so pred časom krasili dolgočasne sive ceste veliki plakati z napisi Vsi drugačni, vsi enakopravni. Prav tako se spomnim svoje mladosti, ki sem jo preživljal v Zeleni jami, in neke skupine starejših otrok iz sosednje ulice, ki so se mi zdeli čudni. Bili so drugačni in potrebni stalnega varstva.

Tudi Sabine je drugačna in predvsem nerazumljena. Imela je dokaj normalno otroštvo, dokler se ni morala z mamo odseliti stran od svojih sestrá. To je bila zanjo travmatična izkušnja in kot avtistka je svojo bolečino, stisko preživljala na način, ki je bil takrat za javnost in zdravstveno stroko še nerazumljen, zato so jo hospitalizirali za 5 let. Nafilali so jo z močnimi tableti, jo mirili tudi s prisilnimi jopiči in po petih letih je postala druga Sabine. Podobna otrokom iz sosednje ulice.

Ob tem se zavem lastne sreče in hkrati nelagodja, ki ga čutim ob taki drugačnosti. Nelagodja, ki izvira predvsem iz nerazumevanja. Zato sem hvaležen Sabine in jo toplo priporočam vsem, ki se prestrašite drugačnih.