nedelja, 06. julij 2008

Premočen do gat

Napetost tako v ozračju kot v meni. Idealno za tek. Z Jernejem se zategneva do Fužinskega gradu, narediva par razteznih vaj in optimistično štartava na slabih 10 km. Prvih deset minut čutim stisko, težko diham, celo razmišljam o krajši progi, o hoji, a se ne dam. Vem, da mine. Mašina se ulaufa. Nebo postaja vse bolj temno in od daleč se pobliskava. Jasno nama je, da bova mokra tako ali drugače. Teža oblakov vse bolj pritiska, vse bolj se temni, midva pa pogumno naprej. Da bi se obrnila in šla nazaj ne pride v poštev.

Končno začutiva prve kaplje na razgretih telesih. Prija kot hladen tuš. Nato se rahel dež razbesni v nevihto, nebo se razelektri in strele udarjajo mimo naju. Midva še kar tečeva in tečeva, in ob tem celo uživava kot dva mala otroka, ki z največjim užitkom tacata po lužah. Mokra do gat pritečeva nazaj do avta, ponosna, da nama je spet uspelo, čeprav s slabšim časom.

In o napetosti ni več ne duha, ne sluha...

3 komentarji:

  1. Ja supr je blo ni kej. Bo treba še kdaj tkole pred nevihto jt laufat :)
    Škoda le k nama ni ratal tistih načrtovanih slabih 10 km prelaufat. No pa drugič še una dva dodatna dobra 2 km.

    OdgovoriIzbriši
  2. Včasih pa paše, da te med tekom ujame dež. problem je če te dobi toča ali neurje.

    OdgovoriIzbriši
  3. heheheh otroc otroc :)

    lepo lepo... sam da je žur :)

    OdgovoriIzbriši