Po dolgem, res dolgem času sva med vikendom spet s kurami vstala. Razlog je bil več kot tehten, saj se nas je zbralo neverjetnih sedem entuziastov, ki smo želeli že na vse zgodaj pognati svoje b-mašine. Litijani so vstali že ob 4:30 - praktično sredi noči. Vse čestitke! Midva sva imela lažje delo, saj so naju pobrali v Kranju, zato sva lahko potegnila uro dlje.Z avtom smo se gosposko pripeljali do prve planinske postojanke - Valvazorjeve koče (dodatna ura in pol hoje po žgočem soncu bi bila kljub močni volji vseeno preveč), od tam pa - hop - ruzak na rame (eni s težo za dva, saj so se bali suhih ust) in mahnili smo jo proti vrhu.
Jutro je bilo prijetno sveže, sem ter tja so se še pobliskavale kapljice rose in ob poti so se pasli konji. Nismo še dobr začeli sopihat, ko je Sara zavohala cvetočo lipo. Z največjim veseljem sem se je lotil smukat, saj je do zdaj nisva uspela nabrat za potrebe Jägra in seveda planinskega čaja ;)
Nekaj višinskih metrov pred vrhom so nas glasno pričakale umazano bele kepe. Ene so nam sramežljivo blejale v pozdrav, druge so se na presenečenje Barbi prav nemarno drle, vse pa so močno pogrešale našega žrebca - "Doooleeeeee".
Po dveh urah in pol hoje smo prišli do Prešernove koče, a vrh dvatisočaka še ni bil osvojen. Potreben je bil še krajši spust in zadnji vzpon, ki nas je nagradil z veličastnim razgledom na okoliške gore (Begunjščica, Košuta, ...) ter oddaljeno Blejsko jezero z znamenito cerkvico na sredi.Krasen izlet v odlični družbi
Ni komentarjev:
Objavite komentar