Stari kolegi v Novem mestu

Zdi se že kar dolgo odkar sem diplomiral in še dlje odkar sem se na široko smejal v družbi dveh starih kolegov s faksa. S Polono in Robijem smo skupaj preživeli kar nekaj izjemno prijetnih dni. To so bili dnevi norčavosti, brezskrbnosti, bližnjih popotovanj in predvsem smeha. Sara nas je ponavadi skušala brzdati, a je kmalu tudi ona - hočeš nočeš - postala del sproščenih navihancev.

Polono in Robija sem prvič spoznal tretje leto faksa, ko sem moral poglobljeno študirati drugi letnik. Živo se ju spomnim kako sta neprestano navihano sodelovala pri vajah mehanike. Jaz sem sedel v vrsti pred njima in zdela sta se mi kot kaka neotesanca, medtem ko sta se družno spravljala na asistenta. Bila sta popolno nasprotje meni, saj sem se tisto leto odločil, da bom priden študent, ki mora v "zapravljenem" letu pospraviti čim več izpitov. Kdaj in kako sta mi tadva razposajenca prirasla k srcu še danes ne vem ; ) Vem pa, da sem se kmalu v njuni družbi lahko popolnoma sprostil in spustil na plano otroka, ki je bil dolgo časa v meni zadušen.

Druženje pred pričetkom fotoprojekcije

Po več kot štirih letih so se naše skupne poti končno spet srečale. Lokal Patriot - Robijev drugi dom - je že deveto leto zapored organiziral Fotopub - fotografsko delavnico z mednarodno udeležbo. Glede na to, da je fotografija postala naša skupna strast, je bila to idealna priložnost, da smo se končno spet zbrali, si nazdravili z vrčki piva in bili en večer spet kot v starih dobrih časih - vsi široko nasmejanih ust in srečni.