nedelja, 19. julij 2009

Kako smo plašili medvede

En malenkost postaran oven in ena malo mlajša bikica sva končno uspela uskladit vse termine, rezervirat logarnico sredi dolenjskih gozdov in se psihično pripravit na praznovanje najine okrogle obletnice.

Najprej želim priznati, da mi je organiziranje takšnih zabav že od nekdaj naporno, tečno in odveč. Ponavadi sem (bil) vedno obremenjen z občutkom, da se morajo vsi okrog mene imeti strašansko fino, nihče ne sme biti lačen, žejen in zdolgočasen, jaz pa moram ves čas skakat od enega do drugega, jih animirat in jih pedenat od spredaj in zadaj. Ampak očitno so zrela leta vendarle doprinesla nekaj tudi na tem področju, saj sem si tokrat zadevo poenostavil tako, da sem se postavil v vlogo nezahtevnega gosta in večina namišljenih problemov je splahnela. No, res pa je, da mi je bila Sara v veliko pomoč.

Kljub temu nisem bil popolnoma sproščen, saj se Petkoti običajno potrudijo, da je slavljenec glavna zvezda dogajanja in tudi tokrat ni bilo nič drugače. V bojazni, da se bom moral preskušati v kakšnih neokusnih spretnostih, so mi tokrat spet pripravili prav prijetno nalogo. Kot zrel moški sem se moral prebiti čez vse skrite postaje in težke naloge ter tako uspešno prestati Ultimate survival path. Za nagrado oz. darilo sem dobil čisto pravega Webra. Zdaj pa ni več razloga, da iz najinega balkona ne bi zadišalo po pečenem mesu.

Medtem, ko sem z dvema opasanima 5 litrskima balonoma za vodo iskal zadane naloge po bližnjem gozdu, so se počasi začeli zbirati povabljenci. Ob žaru, vinu, pivu ter slacklinu je samotna logarnica Medvedica postajala čedalje bolj živahna in glasna. Bolj ko se je mračilo, več življenjske energije se je pretakalo v nas in ob dobrih glasbenih ritmih smo spustili naše še vedno mlade duše na plano, tako da se je logarnica tresla od pozitivnih vibracij vse do ranega jutra, ko smo - ob dih jemajočem pogledu na prebujajoče se nebo - končno popadali vsak v svojo posteljo. In medvedi so spet imeli svoj mir.

3 komentarji: